Glasba življenja
Tudi znanost ima svojo modo in prevladujočo ideologijo
(Even science has its fashions and prevailing ideologies)
Interview of Lenart J. Kučić with Denis Noble in Delo December 2010: click on this link
Za glasbene umetnine vemo, da so otroci svojega časa, pač zgodovinskih okoliščin, v katerih so nastale, toda leta, desetletja in stoletja kasneje, ko so zgodovinske okoliščine že povsem drugačne, v njih še vedno uživamo. Genom je ultimativna glasbena umetnina – časi, v katerih je nastal, se povsem razlikujejo od današnjih, toda še vedno mu ploskamo. Še vedno imamo občutek, kot da je nastal danes. In Denis Noble zanj najde več glasbenih metafor, kot jih glasba najde za samo zase.
(Marcel Štefančič, jr)
Glasba življenja prinaša razmišljanje znanstvenika, ki je zaslutil, da se za najmanjšimi delci skrivajo največja vprašanja. Vprašanja, na katera poskušata odgovoriti tako znanost kot religija, a ju pri tem omejujejo trdno zakoreninjene dogme, na katerih temeljita.
(Lenart J. Kučić, Delo)
Bi bilo za ohranitev življenja in njegovo selitev na kak drug planet dovolj, da bi izdelali »digitalno Noetovo barko«, v kateri bi zbrali genome čim več različnih živih bitij z Zemlje? Denis Noble nam v knjigi »Glasba življenja: Biologija onkraj genoma« pojasni, da bistvo življenja nikakor niso le »sebični geni«. Noble vpelje prispodobo genov kot piščali velikih orgel. Človeški genom si lahko zamislimo kot ogromne orgle s 30.000 piščalmi, kolikor je približno genov, ki ga sestavljajo. Vsaka piščal ustreza enemu od genov, ki so v obliki zapisa DNK shranjeni v jedru celic našega telesa. Podobno kot lahko na piščali orgel zaigramo najrazličnejše skladbe, se tudi geni v različnih celicah in okoljih izražajo zelo različno. Nekateri se izražajo v vseh organih telesa, drugi spet samo v določenem trenutku in na določenem mestu v telesu. V človeškem telesu je približno dvesto različnih vrst celic, ki imajo v jedru sicer enak genski zapis, a si po videzu in funkcijah, ki jih opravljajo, nikakor niso podobne. Zato bi tudi v primeru, če bi nam nekoč uspelo izdelati »digitalno Noetovo barko«, lahko v oddaljeni galaksiji z njeno pomočjo, po metafori, ki jo vpelje Noble, v najboljšem primeru zgradili le »genetske orgle«, ne pa nanje tudi zaigrali »glasbe življenja«.
(Sašo Dolenc, Kvarkadabra)
Denis Noble z Glasbo življenja kroti večini všečno prispodobo živega kot zbirke sebičnih genov. Življenje je prav tako kot glasba proces, ki ga katera koli prispodoba lahko opiše le v danem prostoru, času in le toliko, kot to dovoljuje jezik. Navdušujoče za vse, ki radi razmišljajo. Zakaj pa ne o fiziologiji in sistemski biologiji.
(Marjan Rupnik, Slovensko fiziološko društvo)